Župnija ima pribl. 2700 do 2800 prebivalcev – od tega katoličanov malo
nad 2000. Nedeljnikov je med 400 in 500; veroukarjev – okrog 150 do 160;
imamo 3 podružnice – pokopališka cerkev na Mirni – sv. Helena;
Ševnica – Marijino ime in Žunovec – sv. Peter. Poleg tega je še 1
večja kapela na Debencu – Sv. Ana. V župnijo teritorialno spada tudi
kapela na Lanšprežu – Peter Pavel Glavar – vendar ni v lasti župnije (z
njo upravljajo čebelarji).
·
V
župniji odlično deluje Župnijska Karitas.
·
Imamo dva zbora – starejšega, ki nosi tudi naslov KUD Matije Tomca in
redno prepeva pri nedeljski jutranji maši, ob praznikih in slovesnostih.
Poleg tega je še mladinski zbor, ki lepo prepeva ob nedeljah pri maši ob
10.30; ob večjih praznikih pomagajo oz. se združijo tudi s starejšim
zborom. Oba vsako leto pripravita skupaj tudi vsaj 2 koncerta.
·
Skupina animatorjev za pripravo Oratorija.
·
Imamo dokaj dejaven ŽPS in skrbne ključarje.
·
Ob
praznikih nas razveseljujejo mladi navdušeni pritrkovalci!
·
Skupina ministrantov je zaenkrat dokaj majhna. Ovire so: starši,
oddaljenost, izvenšolske dejavnosti, treningi, …
·
Dokaj velika je tudi skupina bralcev Božje besede. Tudi sem bi se lahko
vključil še marsikdo.
· Skupine čistilk in krasilk zaenkrat še lepo delujejo; ponekod pa se žal že izgublja čut za skupnost.
Stoji na male dvignjeni terasi v starem delu Mirne. Prvotna cerkev se omenja že v 13. stoletju. 1498. leta so jo prezidali v gotski slog (takrat so prezidave potekale tudi v bližnji cerkvi v Šentrupertu). Cerkev je bila sprva podružnica župnije Trebnje, leta 1620 je postala vikariat in leta 1862 samostojna župnija.
Cerkev predstavlja tip
enoladijske gotske podeželske cerkvice, ki že na zunaj izpričuje več
gradbenih faz. Znotraj je obokana z mrežastim svodom, okrašenim s
figuralnimi in dekorativnimi sklepniki. Stranske kapele ustvarjajo vtis
prečne ladje. Nastanek župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika na Mirni je
tesno povezan s pokristjanjevanjem Slovencev v mirnski dolini. Kdaj se
je to dogajalo, se za zdaj ne da natančno določiti. Ve se le, da je bil
Janez Krstnik zaščitnik prvih krstilnic. V ustnem izročilu se je
ohranila domneva, da je taka krstilnica stala na desnem bregu reke Mirne
ob prehodu preko mosta sredi vasi in da je bila lesena. Služila je
krščevanju dveh pražupnij, šentrupertske in trebanjske.
Gotovo je, da je leta 1263 že
stala, ne ve pa se, kje. Tega leta je 17. julija izdana listina, v
kateri Ulrik, vojvoda Karantanski, potrdi sodnijske in ostale svoboščine
v Slovenski Krajini nasproti deželnim stanovom v tej cerkvi. Iz tega
izvemo, da je v tem času tu že stala cerkev in ne kapela in da je bila v
bližini gradu na Mirni. Sredi 14. stoletja je bila na Mirni ustanovljena
samostojna duhovnija. Zato so med leti 1463 in 1498 gradili novo cerkev;
najprej svetišče, nato še ladjo. Zvonik je v spodnjem delu stal že prej
kot utrdba. Ob prehodu v 16. stoletje so bili vedno pogostejši turški
vpadi, zato so cerkev v tem času spremenili v protiturški tabor. Nove
spremembe pri organizaciji župnije, v tem času se je župnija spremenila
iz duhovnije v samostojni vikariat, je prinesel barok. Tedaj so v ladji
na vsaki strani prizidali stranski kapeli, obnovili slavolok na prehodu
iz svetišča v ladjo in zvonik dvignili do sedanje višine ter nanj
postavili tipično čebulasto baročno streho.
Sredi 19. stoletja se je cerkev
iz vikariata spremenila v samostojno župnijo in je bila za opravljanje
župnijskih nalog premajhna. Podaljšali so jo za sedem metrov proti
zahodu, prestavili glavni zahodni portal na južno stran, v notranjosti
pa zgradili pevski kor. Leta 1913 so pokopališče preselili k sv. Heleni,
teren okoli cerkve znižali in zgradili stopniščni dohod do cerkve,
kakršen je še danes.
Veliki oltar. Naredila sta ga Feliks Toman, kamniti del, in Anton
Rovšek, leseni del, leta 1902. Leseni del je eden najlepših primerkov
psevdogotskih kiparskih izdelkov pri nas. V osrednji niši je podoba sv.
Janeza Krstnika, ob tabernaklju pa klečita dva kerubina. Angeli v
timpanonu so prave umetnine z romantičnim navdihom.
Stranska oltarja. Nastala sta v
prvi polovici 19. stoletja. Kiparski okras presega povprečje v
podobi Bičanega Kristusa (moška stran), ki pripada eni najbolj
kvalitetnih baročnih delavnic tega časa, in Brezmadežna (ženska stran),
prva znanilka razglasitve Marijinega brezmadežnega spočetja za katoliško
versko dogmo – izdelan prav v tistem času.
Prižnica. Prinesena je bila iz
kapele iz Lanšpreža, zaznamovana z imenom Petra Pavla Glavarja. Je
poznobaročno delo, mogoče že z začetka l9. stoletja.
Križev pot. Je originalno delo
Leopolda Layerja s konca 18. stoletja, ki je bilo kasneje prirejeno v
novogotske okvirje. S tem je izgubilo precej svojega baročnega čara.
Razno. Omembe vreden je izredno
lep misijonski križ, ki visi na steni nasproti glavnega vhoda. Na južni
steni svetišča pa je obešena slika sv. Helene (nad malimi stranskimi
vrati v prezb.), ki je bila vzeta iz bandere svetohelenske podružnice.
Na drugi strani je upodobljena sv. Notburga. Obe podobi sta redko
ohranjeni banderski podobi Antona Postla s konca 18. stoletja.
Freske so naslikane v dveh različnih obdobjih in temu ustreznih slogih: v svetišču sredi 15. stoletja in v ladji na začetku 16. stoletja. V svetišču je poslikan strop in tretjina sten, v ladji pa samo del oboka na začetku ladje. Poglaviten je zvezdasto obokani prezbiterij, ki je eden največjih poslikanih prezbiterijev pri nas. Ohranjene so poslikave iz tretje četrtine 15. in začetka 16. stoletja. Upodobljen je Kristus s simboli evangelistov in Marija z detetom, ki jo obkrožajo svetnice Katarina, Doroteja, Barbara in Marjeta. Na zaključnih delih so narisane podobe cerkvenih očetov, v podločjih pa angeli z glasbili, ki so zelo pomembni za nadaljne raziskave zgodovine glasbe. Zelo lepa je tudi sama ladja, ki je bila sprva ravna, v 15. stoletju pa so jo preobokali. Ikonografski sestav fresk v svetišču je klasičen primer Kranjskega prezbiterija, ki je uveljavljen kot prototip za vso srednjo Evropo in je zaradi umetniških kvalitet mojstra Bolfganga vrednoten kot eden najlepših primerov tovrstnega freskanstva. Freske v ladji pa kažejo podobo Norca, ki je v sferi splošnih kulturnih tendenc na začetku 16. stoletja znanilec pohoda renesančnega humanizma. Vsebinsko predstavlja avtoportret slikarja, ki je naslikal freske, s posebno stilno oznako, in ponuja v maski norca skriti interes tudi drugih, uprizoritvenih umetnosti. In še, z znamenjem enoroga koketira s svojo pripadnostjo znameniti plemiški dinastiji Galenbergov, ki ji ni bil prav nič v čast z opravljanjem umetniških poklicev.
Župnija je zaznamovana z
mučeniško smrtjo bl. Alojzija Grozdeta, ki je bil na novega leta dan
1943 mučen in ubit tukaj na Mirni. 23. februarja so ga našli otroci v
gozdu ob potoku Vejeršca pod gradom. Truplo se prepeljali v Šentrupert
in ga tam pokopali.